Najstarejša gimnazija na Kranjskem

Najstarejša gimnazija na Kranjskem

Najstarejša gimnazija na Kranjskem

Ribnica se lahko ponaša s tem, da je že v davnih časih imela razvito prav visoko šolstvo, ki je kakor povsod zraslo iz cerkvenih tal. Poleg samostanske šole v Stični in župnijske v Kranju je konec 14. in na začetku 15. stol. slovela predvsem šola v Ribnici, ki ni bila navadna trivialna šola, v kateri bi se poučevalo le branje, pisanje in računanje, ampak je bila to “latinska šola” za izobrazbo duhovnega naraščaja, ki je učence usposabljala za vseučilišče, torej za višje poklice.

Šola v Ribnici je bila ustanovljena vsaj v drugi polovici 14. stol. Nemški kronist Burkhard Zink v svoji kroniki, ki je dobra ilustracija tedanjih kulturnih in šolskih razmer, pripoveduje, da je l. 1407 prišel v Ribnico in se tu sedem let pripravljal na vseučilišče, dodaja pa še, da se je tu toliko naučil, da bi lahko stopil na dunajsko univerzo. Prav zaradi Burkhardove kronike si lahko Ribnica šteje v čast, da je imela prvo in najstarejšo gimnazijo na Kranjskem.

Ribniška šola ni imela namena, da bi izključno vzgajala le duhovnike, ampak je hotela izobraževati tudi učitelje, ki naj bi poučevali tiste otroke, ki so hoteli hoditi v šolo, čeprav po pravici povedano, takratna šola ni kaj dosti vplivala na izobrazbo naroda, saj ljudstvo ni imelo smisla za izobrazbo, knjig ni bilo, siliti v šolo pa tudi ni mogel nihče nikogar.

Leta 1790 je ribniška šola postala dvorazrednica, ker je tega leta poleg učitelja nastopil še podučitelj in že v prvih letih 19. stol. je slovela daleč naokoli. Sloves je pritegnil tudi poznejšega največjega slovenskega pesnika Prešerna, ki je v letih 1810/11 obiskoval prvi, v letih 1811/12 pa drugi razred. Leta 1808 je začel ribniški dekan Humel pisati “Zlato knjigo”, v katero so vpisovali najboljše učence; Prešeren je v prvem razredu vanjo vpisan kot drugi najboljši, naslednje leto pa je nadkrilil vse sošolce in je zapisan na prvo mesto.

V Prešernovem času je sloves šoli najverjetneje prineslo dejstvo, da je bila to dvorazredna nemška šola, nemščina pa je veljala za gosposki jezik, ki so se ga hoteli naučiti vsi boljši ljudje. Dekan Humel je hotel približati šolstvo tudi ljudstvu in je že takoj ob svojem nastopu l.1807 vpeljal tudi “nedeljsko šolo”, v kateri je ob nedeljah in praznikih, ker sta bila učitelja Nemca, sam poučeval otroke slovensko brati in pisati.

Leta 1809 je prišel v naše dežele Napoleon in z njim francoska uprava Ilirskih provinc, ki je takoj pometla s starimi avstrijskimi uredbami. V nasprotju s ponemčevalnim avstrijskim prizadevanjem je skušal francoski režim najti oporo v širokih plasteh naroda in je zato med drugim dal veljavo slovenščini tudi pri višjem šolstvu. Francozi so odšli sorazmeroma hitro in že v jeseni 1813 se je začela presnova šol v avstrijskem smislu.

V Ribnici je bila leta 1814 dvorazredna šola. Zanimivo je to, da so se lahko v šolo vpisali le tisti otroci, ki so bili od fare oddaljeni manj kot pol ure. Med ljudmi je vladala neka apatija, kar zadeva šolstvo, in zaradi majhnega števila šolskih stavb in učiteljev je leta 1814 na področju celotne ribniške dekanije obiskovalo šolo le 4% otrok, čeprav je sama ribniška šola veljala za čudovito obiskano. Zelo malo se je kupovalo tudi knjig, le nekaj katekizmov in čitank, drugače pa so se vse učili na pamet.

Za dekanom Humlom je prevzel vodstvo v Ribnici dekan Valentin Prešeren. Nemška šola se je začela umikati slovenski, število učencev se je množilo, za učitelje pa so se začeli izobraževati tudi domačini, ki so sem ter tja na ribniški šoli tudi prakticirali.

Leta 1848 je za polnih 43 let nastopil službo Josip Raktelj. Šola je bila zelo na tesnem s prostorom in je morala iskati zasilne prostore po privatnih hišah. Ker je število učencev nezadržno naraščalo, so poleg župnijske cerkve kupili 3 hiše, da bi na njihovem mestu zgradili primerno šolsko poslopje.

Leta 1856 se je šola razširila v trirazrednico in prostori, ki so jih sezidali, so bili zopet pretesni, zato so jih podaljšali proti cerkvi. Šola je leta 1874 imela že štiri razrede. Leta 1878 so ločili dečke in deklice in vsi razredi, štirje za dečke in dva za deklice, so bili nastanjeni v istem poslopju, zaradi česar je spet prišlo do prostorske stiske. Te razmere so Ribničane prisilile, da so leta 1907 sezidali novo “Deško šolo” ob Kolodvorski ulici, stara, pri cerkvi, pa je postala “Dekliška šola”. Obe sta se kaj kmalu razširili v 5- in 6- razredno z več paralelkami.

Po 1. svetovni vojni, leta 1919, je bila ustanovljena “Državna meščanska šola”, ki je imela prva leta razmetane prostore po kar štirih zasebnih hišah, zato jo je oblast želela ukiniti. To je preprečila nekdanja posojilnica, ki je v letih 1925/26 meščanski šoli sezidala veliko, moderno poslopje poleg Deške šole v Kolodvorski ulici. Na višje organiziranih šolah, kamor so prihajali dijaki iz te šole, je imela dober sloves. Leta 1929 je postal njen ravnatelj Janko Trošt in jo je uspešno vodil skozi celo 2. svetovno vojno do osvoboditve. Leta 1945 sta se dekliška in deška šola združili v enotno osnovno šolo, meščanska pa se je preimenovala v nižjo gimnazijo. Med vojno so pogoreli prostori “Dekliške šole” in na njenem mestu so leta 1956 sezidali “Zadružni dom”.

Klikni za ogled panorame Ribniške doline