Cerkvena organizacija

Farna cerkev v Ribnici

Farna cerkev v Ribnici

Vsa področja južno od Drave so leta 811 pripadla Oglejskim patriarhom, tako tudi Ribnica, kjer so postavili misijonsko postajo, iz katere se je kasneje razvila župnija.

Prvo krščansko svetišče v Ribnici je najverjetneje bila krstna cerkev, kapela v gradu, posvečena Janezu Krstniku. Ker so cerkve Janeza Krstnika prvotno služile za krščevanje, so jih večinoma gradili ob vodah, tako tudi v Ribnici.

Na začetku 11. stoletja, leta 1040, so to področje patriarhi dobili tudi v last. Tedaj so skupaj s svojimi fevdniki Žovneškimi, kasneje Celjskimi grofi, postavili grad v Ribnici, ki je bil potreben za upravo teh posestev. Hkrati so ustanovili tudi župnijo, za farnega patrona pa so izbrali sv. Štefana, papeža in mučenca.

V 13. stoletju so dobili patronat nad ribniško faro Ortenburžani, ustanavljanje novih župnij je šlo nezadržno naprej, ker so s porastom števila prebivalstva nastajale tudi nove naselbine, ki so potrebovale svoje duhovno središče.

Kdo je ustanovil ribniško župnijo in kdaj, nam listine ne povedo. Nekateri imajo za ustanovitev letnico 1363. Iz tega leta je namreč pomembna listina oglejskega patriarha Ludovika, ki že davno urejeno ribniško župnijo določi za nadžupnijo. Od te listine dalje so ribniški župniki ohranili v duhovnem oziru neko samostojnost in odgovornost nad vso ribniško – kočevsko pokrajino. Ribniški nadžupnik ni bil podrejen nobenemu naddiakonu, sam je v imenu patriarha nadzoroval podrejene župnije, zlasti zato, ker so patriarhi le redko prišli v naše kraje in se bore malo zanimali za položaj tukajšnjih župnij.

Leta 1461 je bila v Ljubljani na novo ustanovljena škofija, Kranjska pa je dobila več naddiakonatov. Ustanovitev ribniške naddiakonije je bila posledica zgodovinskega razvoja, obsegala pa je vso Ribniško dolino, Kočevsko do Črnomlja, Metlike in Kolpe.

Ko je leta 1751 razpadel oglejski patriarhat na videmsko in goriško nadškofijo, je tudi ribniška naddiakonija prišla pod Gorico. Ta je prevzela vse avstrijsko ozemlje, ki je bilo skoraj tisoč let, od leta 811, pod Oglejem.

Do naslednje spremembe je prišlo z reformami cesarja Jožefa II. Marca 1787 je ves ribniški naddiakonat prešel pod ljubljansko škofijo, opuščeni so bili tudi naddiakonati, namesto katerih so bile ustanovljene dekanije. Ribniška naddiakonija je tako razpadla na kočevsko in ribniško dekanijo.

Ta razdelitev je ostala do danes. Prihajalo je le do sprememb znotraj samih dekanij, ko so posamezne kaplanije, vikariati ali župnije prešle iz enega dekanata v drugega.

Ribniška župnijska cerkev

Sedanja stavba ribniške župnijske cerkve se lahko ponaša, da je ena največjih v ljubljanski nadškofiji in v Sloveniji, saj v dolžino meri 50 metrov, široka je 22 m in visoka v prezbiteriju 16,6 metra ter v ladji 18 m. Zgrajena je bila izredno hitro, saj sta od blagoslovitve temeljnega kamna pa do blagoslovitve cerkve pretekli le dve leti, od leta 1866 do 1868.

Cerkev stoji na mestu starodavne prednice, ki je bila večkrat porušena in prezidana. Prvotna cerkev naj bi bila po nekaterih navedbah skupaj z gradom postavljena v začetku 11. stoletja, stala pa je do leta 1340, ko jo je hudo poškodoval potres, svojo dokončno usodo pa je dočakala v letu 1415, ko je ribniški trg upepelil grozovit požar.

Novo cerkev so najverjetneje sezidali Celjski grofje, ki so tu gospodovali v letih 1418 – 1456. Ta cerkev ni več imela stranskega oltarja sv. Jurija, ki ga je, kot lahko razberemo iz listine iz leta 1366, imela prvotna cerkev, zato lahko upravičeno domnevamo, da gre tu za popolnoma novo stavbo. Ta župnijska cerkev je stala 300 let, do leta 1775, ko jo uniči požar, vendar jo popravijo in obnovijo, tako da kljubuje času še nadaljnjih 100 let, do leta 1866, ko jo da dekan Holzapfel popolnoma porušiti in prične z gradnjo nove, sedanje stavbe ribniške cerkve.

Kot že rečeno, je bila cerkev dograjena v letu 1868. Mogočno cerkev pa je bilo potrebno opremiti, kar je delo nadaljnjih desetletij. Najprej so za maševanje začasno postavili kar oltar iz stare cerkve, nato pa je novi glavni oltar izdelal kamnosek Ignacij Toman. Do njegove posvetitve je prišlo v letu 1873. Oltarna slika sv. Štefana pa je delo impresionista Ivana Groharja iz leta 1901. Ohranjena je tudi prvotna oltarna slika Franca Globočnika in pa slike mojstrov Langusa, Wolfa in patra Farčnika.

Levi stranski oltar je posvečen roženvenski Materi božji, desni pa sv. Janezu Evangelistu.

Cerkev je bogato poslikana s freskami. Leta 1880 je bila poslikava prezbiterija bila zaupana slikarju Wolfu, freske prečne ladje in križev pot pa so delo slikarja Koželja iz leta 1890.

Prve znane orgle je stara župnijska cerkev dobila vsaj sredi 18. stoletja; danes so v cerkvi v Nemški vasi. Cerkev je nato dobila še dvoje orgel: prve so zgorele v požaru leta 1775, druge pa so se umaknile sedanjim, ki so delo Franca Goršiča iz leta 1874, obnovljene pa so bile leta 1987, v sklopu obnovitvenih del, ki so konec osemdesetih let zajela celotno cerkev in ji prinesla novo podobo daritvenega oltarja.

Velika obnovitvena dela je cerkev doživela že po drugi svetovni vojni, saj je bila hudo poškodovana ob bombandiranju na samem koncu vojne. Velike zasluge za prenovitev ima dolgoletni ribniški župnik in dekan Alojzij Dobrovoljc. On je tudi privabil k sodelovanju velikega arhitekta Plečnika, ki je tako s svojim delom pustil pečat tudi na dolenjskem koncu, vendar uresničitve svojih načrtov ni dočakal. Ribniška cerkev se tako lahko ponaša z zvonikoma v obliki šopkov, vendar nihče verjetno ni predvidel, da ju bo tako hitro zajel zob časa, saj so se že kmalu po dograditvi – leta 1960 – pokazale razpoke, v začetku devetdesetih pa se je začelo resno razmišljati o prenovi. Sama dela so stekla leta 1996 in so trajala do leta 1999.

Klikni za ogled panorame Ribniške doline