Turški vpadi

Turški vpadi

Turški vpadi

Turški vpadi na naše področje so se pričeli na začetku 15. stoletja in so za skoraj tri stoletja zaznamovali življenje prebivalcev naših dežel.

Podatki za prvi turški napad na področje Ribnice so izpričani za leto 1415. Turki so se razlili preko hrvaške meje na Ogrsko do Blatnega jezera, en del se je odcepil in preko Kočevja in Ribnice nadaljeval pohod proti Ljubljani, ki je takrat, enako kot Ribnica, prvikrat videla Turke pred svojim obzidjem. To je bilo nasploh nesrečno leto za ribniški trg, saj je po veliki noči doživel naskok Turkov, na začetku oktobra pa ga je opustošil še strašen požar.

Takoj za temi – ne tako močnimi naskoki – so se spremenile razmere na Balkanskem polotoku, Turki so se osredotočili na Carigrad, Bosno in Albanijo, zato so naše dežele do leta 1469 imele mir pred njimi. Po tem letu pa se začnejo najmočnejši napadi proti zahodu. Namen teh pohodov ni bilo osvajanje novih ozemelj, tudi ni šlo za pohode na sultanov ukaz, ampak za roparske napade, ki so se vrstili redno do leta 1483, leto za letom, včasih tudi štirikrat letno.

V teh napadih so se strašno znesli tudi nad Ribnico in njeno okolico, veliko ljudi je bilo za vedno odpeljanih, vasi so se dušile v dimu, najbolj pa je Turke razjarilo dejstvo, da nikakor niso mogli zavzeti gradu, ki je imel v tistem času dvižni most in poglobljen obrambni jarek z visokim obzidjem. Ribniškega gradu Turki kljub večkratnim poizkusom niso prav nikoli zavzeli.

Prvi začetki obrambne organizacije segajo že v čas prvih turških vpadov na začetku 15. stoletja. V primeru sovražnega vpada so se prebivalci lahko zatekli v cerkve, gradove in mesta ter posebej v ta namen zgrajene tabore. Na prihod Turkov je opozarjala tudi signalna organizacija topovskih strelov in pa kurjenje grmad. Valvasor poroča, da so v času, ko so Turki prodirali iz Bele krajine, kresovi goreli po temle vrstnem redu: Vinica, Poljane ob Kolpi (hrib Perigel), Kostel (na gori Skrilj), Fridrihštajn nad Kočevjem ali na Črnem vrhu nad Ložinami, na vrhu Svete Ane pri Ribnici, na Grmadi pri Ortneku, Turjak (Sv. Ahac), Ig, Ljubljana.

Vsa ta obramba pred Turki je bila neučinkovita. Štajerska, Koroška in Kranjska so bile kar se denarja tiče glavne nosilke obrambe. Cesar Friderik je tem pokrajinam naložil poseben davek, zapovedano pa je bilo tudi zbiranje dragocenosti v fond proti Turkom, vendar se to ni izkazalo kot dobra rešitev, enako kot tudi ne splošen vpoklic kmetov v vojsko, ker je vse potekalo prepočasi, kmečka vojska je ponavadi prišla, ko je bilo že prepozno.

Kako hude posledice so čutili na kočevsko – ribniškem koncu, priča tudi dejstvo, da je cesar z namenom, da si pokrajina opomore od izropanja, leta 1492 izdal patent, v katerem dovoljuje podložnikom kočevskega okraja, da smejo po njegovih deželah trgovati z izdelki, ki jih sami naredijo ali pridelajo.

Najmočnejši napadi na ribniško področje so se zvrstili v letih 1480, 1528, 1546, 1558, 1559 in dvakrat na začetku leta 1564. Po osnovanju obrambne linije Vojne krajine se je med vojaškimi poveljniki zlasti odlikoval Herbart Turjaški, ki je leta 1566 pri Noviju ujel več Turkov in jih dal zapreti v Črnomelj, pašo Uzrainbega in nekega turškega svečenika pa je privedel v zapore ribniškega gradu. Zato je tudi Primož Trubar leta 1567 prišel v Ribnico na pogovor s turškim duhovnikom glede prevoda Sv. pisma v turščino.

Od leta 1584 pa naj bi Ribnica več ne videla Turkov.

Klikni za ogled panorame Ribniške doline