Ribničani pričnejo s krošnarjenjem

Krošnjarski patent iz leta 1492

Krošnjarski patent iz leta 1492

23. oktobra Ribnica praznuje občinski praznik. Na ta dan, na torek po sv. Uršuli leta 1492, je cesar Friderik III. izdal v Linzu posebno odredbo, v kateri je točno določil obseg kmečke trgovine. Ta je namreč v 15. stoletju presegla hišni prag, mestni trgovci pa so se zaradi tega neprestano pritoževali, da jim kmetje s trgovino odžirajo zaslužek.

Krošnjarski patent je naslovljen na meščane v Kočevju, ki jih je opozoril, naj ne ovirajo podložnikov pri trgovanju, da jim dovolijo trgovati z vsem, kar sami vzgojijo in pridelajo. Kmetje so po tej odredbi lahko trgovali s suknom, platnom, oljem, maslom in živino; med dovoljenim blagom pa so se znašli tudi leseni predmeti, kakršne so kmetje izdelovali doma. Pravico do prostega trgovanja s suho robo so najbolj izkoristili prebivalci ribniške pokrajine in s tem dali suhi robi značilno oznako “ribniška”, po kateri jo pozna celotna Slovenija in velik del preostalega sveta, saj so bile trgovske poti podložnikov usmerjene na dežele, ki jim je vladal cesar – Hrvaška, Dalmacija, Istra, Ogrska, avstrijske in nemške dežele.

Cesar je ta krošnjarski patent izdal predvsem zato, da ne bi kmetje zapustili svojih kmetij. V obdobju od leta 1469 do 1491 so namreč Turki kar dvaindvajsetkrat plenili po pokrajini. Leta 1491 so požgali Ribnico in Kočevje, prebivalstvo je ostalo brez domov in pridelka ter se je zaradi tega hotelo odseliti. S krošnjarskim patentom pa jim je cesar omogočil trgovanje in s tem nov vir zaslužka ter možnost preživetja. Pa tudi cesar je s tem dobil svoje koristi, saj od zapuščenih kmetij ne bi mogel pobirati davka.

Ta patent je leta 1493 potrdil tudi cesar Maksimilijan, zapis patenta pa se je ohranil v listini iz leta 1571, v kateri je nadvojvoda Karel 16. junija, s prepisom stare določbe in dodatkom, znova potrdil svobodno trgovino. Pravice so bile ponovno potrjene tudi v letih 1596, 1774 in 1780.

Cehi, združenja v mestih, so uničili marsikatero domačo obrt, krošnjarstva pa zaradi posebnih pravic niso mogli. Po izdaji Friderikovega dovoljenja je trgovina tako narasla, da je oblast hotela leta 1520 trgovanje z lesenimi izdelki obdavčiti, vendar so se tudi tega obranili. Tudi fevdalna doba nikjer ne omenja plačevanja desetine, graščina si je le pridrževala pravico, da je suhorobarjem odločala in oddajala sečnjo lesa v gradu za njihove potrebe.

Ribniški suhorobar si je tako svoje pravice zagotovil le 11 dni po Kolumbovem odkritju Amerike in si jih zadržal stoletja dolgo.

Klikni za ogled panorame Ribniške doline