Kulturno-zgodovinske znamenitosti

Sakralna dediščina

Župnjiska cerkev sv. Štefana v Ribnici

Župnjiska cerkev sv. Štefana v Ribnici

Župnjiska cerkev sv. Štefana v Ribnici

Župnjiska cerkev v Ribnicije posvečena sv. Štefanu papežu in stoji na tem mestu že od leta 1868. Njeno sedanjo podobo so ji dali različni umetniki.Glavni oltar je izdelek iz sivega marmorja kamnoseka Ignacija Tomana, oltarna slika sv. Štefana papeža je delo impresionista Ivana Groharja. Ohranjena je še slika papeža Štefana, ki jo je upodobil Matevž Langus, slika Srca Jezusovega, ki je v glavnem oltarju, pa je delo Blaža Farčnika. Vso notranjost, predvsem prezbiterij, krasijo in dopolnjujejo različne freske, slike in kipi. Križev pot je umetniško delo Matije Koželja, veličino cerkvi pa dajejo orgle, ki so bile postavljene leta 1874, 1987 pa obnovljene. Stanislav Lenič je ob blagoslovitvi prenovljenih orgel dejal: “Kakor se mnoge piščali  v orglah družijo v en zvok, tako naj bodo tudi ribniški farani povezani v medsebojni ljubezni in bratstvu. Ribniška cerkev se lahko ponaša tudi z zvonovi, ki so eni izmed največjih v škofiji. Največji zvon se imenuje tudi misijonski zvon ali misijonar, saj je bil narejen v čast svetega misijona leta 1883, a ga je uničila prva svetovna vojna. Prav v letu 2000 pa je ribniška farna cerkev dobila nove bronaste zvonove, ki so jih izdelali v Passauu v Nemčiji. Zvonovi so tonovsko usklajeni in imajo pravo melodijo v molu (parsifal).

Pokaži opis »

Med drugo vojno je bila cerkev večkrat bombardirana, ob koncu vojne je zaradi bombardiranja zgorela vsa streha, uničeni pa sta bili tudi obe zvonikovi kapi. Zaradi teh dogodkov so obnovili zvonike po zamisli arhitekta Jožeta Plečnika, vendar se je zaradi ostrih vremenskih pogojev začel krušiti beton na stebričkih in tako povzročal nevarnost za mimoidoče. Zato so oba zvonika v letih 1998-1999 obnovili oz. popravili.
V Ribnici so delovali predvsem zelo velikodušni  in razumni duhovniki in dekani. Ribniška zgodovina bi bila zatemnjena, če o njej ne bi pisal dekan Anton Skubic. Velik duhovni podvig dekaniji pa sta dala tudi dekana Alojz Dobrovoljc in Maks Ipavec. Sedaj vodi župnjijo župnik mag. Anton Berčan.

Ribniška farna cerkev ima naslednje podružnične cerkve:
1. cerkev Marijinega imena v Goriči vasi;
2. cerkev Svete Trojice v Hrovači;
3. cerkev svetega Lenarta v Nemški vasi;
4. cerkev svete Ane v Mali gori;
5. cerkev  Svetega Križa v Brežah;
6. cerkev svetega Frančiška Ksaverija v Sajevcu.

K farni cerkvi Ribnica pa pripadajo tudi naslednje kapele:

  • kapela Žalostne Matere božje v Žlebiču;
  • kapela Lurške Matere božje v Dolenjih Lazih;
  • kapela Marije Pomočnice v Danah;
  • kapela Marije Pomočnice kristjanov v Zadolju;
  • kapela Žalostne Matere božje v Otavicah;
  • kapela v Bukovici;
  • kapela v Slatniku;
  • kapela v Gorenjih Lazih;
  • kapela v Sušju;
  • kapela v Nemški vasi;
  • kapela v Sajevcu;
  • dve manjši kapeli na Jurjevici;
  • kapela Sv. Roka na Opekarski ulici ;
  • Kaprolova kapela na Gorenjski cesti;
  • kapela Sv. Trojice v Hrovači;
  • kapela v smeri proti Hrovači;
  • kapela v Goriči vasi s kipom Brezmadežne;
  • kapela Srca Jezusovega v Mali gori;
  • Rudeževa kapela v Jelenovem Žlebu.

Cerkev Svetega Križa

omenja že urbar iz leta 1576, imenuje jo Sveti Križ v Brežah. Vendar Valvasor pravi, da jo imenujemo samo Sveti Križ s tremi oltarji: Sv. Križa, sv. Valentina in Anakleta ter Svetega Duha. Podružnica je stala na parceli, ki pripada vasi Breže, ko pa so se ustanovile samoupravne občine, so sedež občine postavili v Jurjevico. Tako se je tudi cerkev začela imenovati Sveti Križ v Jurjevici, kar pa seveda Brežancem ni bilo po godu. Da pa se izognemo vsem problemom, cerkev poimenujemo samo Sveti Križ.
Okrog cerkve je pokopališče, nekdaj je bila na pokopališču kapela Božjega groba, ki pa se je tako močno opustila, da so jo rabili samo za mrtvašnico. Cerkev ima baročno podobo. V tronu glavnega oltarja je križani Jezus, ki mu eden od obeh angelčkov s kelihom prestreza kri.  Cerkev je zanimiva še po 14 kapelah križevega pota, ki stojijo ob poti iz Brež proti cerkvi Svetega Križa. Postavljene so bile 1759, leta 1887 so jih obnovili, a so bile že čez 40 let zopet v slabem stanju. Zato so postavili nove, ki so bile blagoslovljene leta 1929. Nazadnje so bile zopet obnovljene 1992. Slikar Lojze Čemažar je zanje spomladi 1993 naslikal tudi postaje v fresko tehniki.

Cerkev svetega Urha

Cerkev svetega Urha

Cerkev svetega Urha

Freska v cerkvi svetega Urha

Freska lisice v cerkvi svetega Urha

Cerkev svetega Urha je v vasi Maršiči in je podružnica farne cerkve Svetega Gregorja. Je v jedru srednjeveška stavba s tristranim prezbiterijem in pravokotno, prvotno ravnostropno ladjo. Po pripovedovanju naj bi na tem mestu prvotno stala le kapelica. Ta je nastala po zaobljubi graščakinje, ki da je na sprehodu srečala medveda, a ji ni nič naredil. Tako se je zaobljubila ter dala sezidati kapelo. V cerkvi so značilne freske iz konca 15. stoletja in kažejo na čas reformacije, množičnega romanja in moralnega propada duhovščine. Značilne so freske pohoda Svetih Treh kraljev na severni strani ladje, v prezbiteriju pa so naslikani številni svetniki iz cerkvene zgodovine. Znamenita je še freska Jeseja iz Stare zaveze in lisice romarice, oblečene v kardinalsko opravo, s popotno palico v eni taci in z molkom v drugi, ki se je odpravila na romanje. Na glavi, spet zasukani v profil, ima kardinalski klobuk in na njem dva para prekrižanih ključev, znak rimskega papeža. Okrog vratu ji visi popotna torba, iz katere molita vrat in glava kokoši, ki jo je spotoma zadavila.  Lisica je že od biblijskih časov žival s slabimi lastnostmi in simbolizira zvitost, zahrbtnost, prevaro in pozneje tudi hudiča. Pripovedke o lisici, ki pridiga kokošim, so bile znane tudi pri nas, kažejo pa na duhovščino in Cerkev propadajočega srednjega veka. Cerkev takih besedil in prizorov ni preganjala, sprejemala jih je celo kot svarilo, da se mora sramovati hlinjene pobožnosti.

Cerkev sv. Tomaža na Velikih Poljanah

Cerkev sv. Tomaža na Velikih Poljanah

V bregu na prisojni strani Male gore, na Velikih Poljanah, stoji v izrednem okolju pokopališka cerkev sv. Tomaža. V jedru je srednjeveška  stavba s pravokotno ladjo in prezbiterijem na vzhodu ter s severnim stolpom, ki daje mogočen videz predvsem iz razgleda na Slemenih. Na južni steni pa je slabo ohranjena freska – motiv sv. Krištofa. Prezbiterij je grebenasto obokan in se zaključuje z zanimivimi figuralnimi maskami, ki imajo še vedno ohranjeno barvo. V cerkvi se je ohranil tudi starejši tabernakelj in oltarna slika Nevernega Tomaža. Ohranjen je pomemben fragment poslikave Luksurije, detomorilke, iz 16. stoletja. Na freski vidimo stoječo golo žensko postavo, rahlo zasukano v korak. Leva stran telesa je propadla, na desni pa lepo vidimo, da grize žensko v prsi zmaj, zaradi česar vse telo hudo krvavi. Na glavi ima škaf z otroško glavo. Naslikati renesančno čutni akt na ladijsko stran slavoloka, pa naj ima motiv še tako moralizatorski ali svarilni pomen, je moral oveljati v tistih časih kot nenavadno dejanje. Golo žensko telo, ki ga pikajo kače ali grizejo zmaji, je Luksurija, poosebljena prispodoba razvratnosti, pohotnosti in nečistosti.

Naselbinska dediščina

Ribnica

Ribnica

Ribnica

Ribnica je zelo staro naselje, saj je leta 811 postala Ribniška prafara središče misijonskega okrožja. Ribniški grad je bil postavljen že v 10. st. V 11. st. je bila ustanovljena župnijo s farnim patronom sv. Štefanom. Okrog 1400 pa je v kraju slovela sedemrazredna latinska šola. Med turškimi vpadi je bila Ribnica močno opustošena. Po večkratnih požarih je zrastel vedno lepši trg. Tudi protestantizem je pustil kraju pomembne sledi. V 17. st. pa je dobil kraj dvorazredno normalko, ki je bila znana v času francoske Ilirije.
Staro mestno jedro Ribnice se je izoblikovalo iz obcestnega glavnega naselja Ribniške doline. Pogoje so ustvarili trgovina, prometna pot, cerkev in grajsko poslopje, ločeno s potokom Bistrice. Kot mestno jedro označujemo staro sklenjeno jedro Ribnice – trg- na obeh straneh ceste Ljubljana – Kočevje, današnji Škrabčev trg. Ob cesti se strnjeno nizajo stavbe, prehod med njimi tvori le historično pogojena Struška ulica. Pozidava je ulična in karejska. Nov razvoj urbanizacije mestnega jedra je posledica zgodovinskih dogodkov in nesreč. Mestni del je enovit pojav, pri katerem moramo upoštevati vse urbane dele. Povezan je bil z veliko spremembami in pozidavami, vendar se je osnova ohranila takšna, kakršna je bila na franciskejskem katastru.

Umetnostna dediščina

Ortneški ali Stari grad

Ortneški ali Stari grad

Ortneški ali Stari grad

Na Ortneški ali Stari grad vodi gozdna pot. Zgradili so ga Ortenburžani. Najprej je bil gradič, ki ga je leta 1161 sezidal Oton II. V začetku 15. st. so grad dobili Celjani, v drugi polovici 15. st. pa Lambergi od Habsburžanov. Kmečki punti in turški vpadi so povzročili ponovno in renesančno utrditev gradu.  Konec 16. st. so grad prodali in nikoli ni imel več toliko pravic, obravnavali so ga pri navadnem sodstvu. Omembe vredni so v 17. st. Mosconi, ki so Ortnek verjetno prezidali, prav tako pa pozidali cerkvico svetega Jurija. Zadnji njegovi lastniki so bili Koslerji, ki so grad pridobili 1823, 1884 pa so se preselili v spodnji grad ob glavni cesti Ljubljana – Kočevje. Sedaj so od Starega gradu ohranjene le ruševine, ki nosijo zgodovinsko in spomeniško privlačnost.
V cerkvici svetega Jurija so bili  trije oltarji, slike v njih in rezljana prižnica. Rezbarije so datirane z letnico 1641 in so izreden spomenik, prav tako slike mojstra H.G.G. Zaradi zamakanja in odnašanja plastik ter rezbarij so kapelo demontirali, opremo pa odpeljali. Podoba svetega Jurija je v Narodni galeriji v Ljubljani.

Grad na Bregu

Grad na Bregu pri Ribnici

Ruševine gradu na Bregu pri Ribnici

Grad na Bregu je sezidal Adrej pl. Lamberg okoli leta 1470, potem ko se je ločil od svojega brata Jurija, ki je ostal v ribniškem gradu. Utrdil ga je z močnim obzidjem in stolpi ter ga obdal z jarkom, v katerega je napeljal vodo iz bližnje Bistrice, da je bil varen pred Turki.
Na Bregu je morala biti že prej pristava ribniške graščine – Villa. Le tako si moremo razložiti ime tega gradu Willingrain. Willingrain je zapisan že v listini iz leta 1241. Grad je večkrat menjal lastnike. Vsi Lambergi so bili odločni luteranci in so dajali zavetje vsem novovercem, čeprav so bili že močno v gmotni krizi, saj graščina ni imela podložnikov, ki bi ji dajali desetino. Podložniki so vzdrževali graščini Ribnico in Ortnek, medtem ko je Breg ostal brez dohodkov. Od tod je izhajalo tudi smrtno sovraštvo med ribniškimi in breškimi graščaki.
Ohranjen je le ostanek od enega zidu, vse ostalo pa je porušeno in poraščeno.

Kulturno zgodovinski spomeniki

Škrabčeva hiša

Škrabčeva hiša v vasi Hrovača

Škrabčeva hiša v vasi Hrovača

Škrabčeva hiša v vasi Hrovača, južno od Ribnice, je rojstna hiša patra Stanislava Škrabca, slovenskega jezikoslovca in jezikoslovnega poljudnega pisca.
Obnova hiše se je pričela leta 1996 pod strokovnim vodstvom odgovornega konservatorja dr. Vita Hazlerja s sodelovci. Konservatorski program je predvidel koncept prenove po modelu “varovanje spomenika in situ s prilagojeno namembnostjo. Upoštevane so bile želje lastnika po preureditvi stanovanjskega dela stavbe v muzej z ambientalno postavitvijo in po preureditvi gospodarskega dela stavbe v lastnikovo stanovanje. Izbran je bil tudi časovni okvir za predstavitev muzejskega dela stavbe, čas do druge svetovne vojne. Pri obdelavi vrednotenja gradiva (pisni viri, slikovno gradivo, pripoved Stanislava Škrabca, lastnih opažanj in zapiskov) je konservator uporabil metodo vrednotenja, ki je blizu etnološkemu obravnavanju kulturnih pojavov. Domačija ima splošni kulturni pomen, prostorski pomen, zgodovinski pomen, etnološkosocialni pomen, likovnoestetski pomen, gradbenorazvojni ter še kakšen drug pomen, ki ga lahko zazre posamezni obiskovalec.

Pugled

Stanovanjska hiša na Pugledu

Stanovanjska hiša na Pugledu

Stanovanjski hiši na Pugledu št. 2 in 3, jugozahodno od Velikih Lašč in v zahodnem delu Slemen, sta bili pristavi ortneškega gradu, na kar kaže že njuna zunanjost. Kriti sta s slamo, v eni pa je znana sušilnica mesa. Notranjost je zelo privlačna, saj je okrašena z oboki in starimi predmeti. Druga manjša hiša je lepo ornamentirana.