Domača obrt

SUHA ROBA

Suha roba - Franc Jaklič

Izdelovanje suhe robe

Suha roba

Suha roba

Začetki suhe robe segajo daleč nazaj, saj je znano, da so družine, vse kar so rabile, izdelovale doma: od sukna, platna, obleke, raznega orodja, do pohištva in drugih stvari. Že stari Slovani so se ukvarjali z obrtjo na ta način, da je ena vas že po tradiciji ohranjala isto rokodelstvo, ki se je prenašalo iz roda v rod.

Ribniška suha roba se prvič omenja v loški sejemski listini iz 14. st., njeno izdelovanje pa gotovo seže nazaj v davne čase. Leto 1492 je za Ribničane velikega pomena, saj so s krošnjarskim patentom, ki ga je izdal cesar Friderik III., dobili dovoljenje,da izvažajo v sosednje države platno in razne lesene predmete, izdelane doma.

Po več kot 500 letih se je tradicija izdelave in prodaje lesenih izdelkov ohranila do današnjih dni.

SUHOROBARSKE PANOGE

Organizacija izdelovanja suhe robe je bila usmerjena tako, da je izkoristila naravno bogastvo in zadovoljevala potrebe trga. Na ta način so se izoblikovale posamezne panoge:

1. Obodarstvo

Pokaži opis »

Obodarstvo

Obodarstvo

Obodarstvo

Obodarstvo

Obod je ogrodje k reti (rajti), rešetu ali situ. Izdelujejo ga predvsem slemenski kmetje in v vaseh okrog Sodražice. Najpomembnejša je izbira lesa, saj je ob nepravem lesu delo oteženo in pojavlja se veliko odpadkov. Les za obode dajeta le prvovrstna jelka ali smreka.

2. Podnarstvo

Pokaži opis »

Podnarstvo

Podnarstvo

Podnarstvo

Podnarstvo

Bistveni del rešeta je dno ali podno, kot ga imenujejo. Izdeluje se največ v rešetarskih družinah. Vsa lesena podna so ročno pletena ali tkana iz viter, ki jih pripravijo na ta način, da cepijo gladko leskovo palico na tanke pramene. Za izdelavo lepe vitre je potrebno veliko spretnosti in občutka za les. Njihovo izdelovanje je omejeno na vasi kot so Dane, Sušje, Breže in okolica Sodražice.

3. Posodarstvo

Pokaži opis »

Posodarstvo

Posodarstvo

Posodarstvo

Posodarstvo

Les za posodje, kot so škafi, čebri, čebrice, brente, vedra, banjke… dajeta le smreka in jelka, ki sta gladki in se lepo cepita. Posodarji so doma zlasti v sodraški okolici pa tudi po Slemenih in na Gori.

4. Žličarstvo

Pokaži opis »

Žličarstvo

Žličarstvo

Žličarstvo

Žličarstvo

Za izdelavo žlic in kuhalnic je primeren le bel les, ki ga daje javor, lepa bukev ali lipa. Poleg žlic in kuhalnic sem sodijo tudi polentarji, zajemalke, velnice, nečke, noži itd. Žličarji so se do danes obdržali v sodraškem koncu in v vaseh proti Velikim Laščam.

5. Ročno mizarstvo

Pokaži opis »

Ročno mizarstvo

Ročno mizarstvo

Ta stroka izdeluje kuhinjske deske za testo, meso, čebulo, lesene modele za maslo, ribežne, sušila, mišolovke, obešalnike, solnice, različne otroške igrače…Ročno mizarstvo je doma na Gori, na Vinicah, v Sodražici, Zamostcu in Žimaricah.

6. Orodjarstvo

Pokaži opis »

Orodjarstvo

Orodjarstvo

Orodjarstvo

Orodjarstvo

Lesno orodjarstvo je najstarejša stroka lesene domače obrti. Sem spadajo grablje, vile, kosišča, toporišča, metle itd…Doma je na Gori, v Dolenjih Lazih, Otavicah, Rakitnici, Sodražici, Velikih Poljanah, naprej do Krvave Peči.

7. Strugarstvo

Pokaži opis »

Strugarstvo

Strugarstvo

Strugarstvo je bilo sprva le ob mlinih ali domovih ob vodah. Največkrat so izdelovali krožnike, sklede, skledice, valjarje, kuhinjska kladiva, ročaje za razno orodje pa tudi spominske predmete, kot so šatulje, vaze, znano ribniško marjanco itd.

8. Pletarstvo

Pokaži opis »

Pletarstvo

Pletarstvo

Pletarstvo

Pletarstvo

Te predmete so izdelovali zlasti ob vodah, kjer raste vrba (Žimarice, Zamostec). Med pletarske predmete sodijo peharji, štručnice, torbice, cekarji, jerbasi, koši, cajne…

9. Zobotrebčarstvo

Pokaži opis »

Zobotrebčarstvo

Zobotrebčarstvo

Ta stroka se ni uveljavljala le v Ribniški dolini, ampak je obsegala tudi kraje priti Robu in Dobrepolju. Ribniški zobotrebci so se prodajali po celem svetu, dokler jih ni izrinila industrijska proizvodnja.

10. Rešetarstvo in krošnjarstvo

Pokaži opis »

Rešetarstvo in krošnjarstvo

Rešetarstvo in krošnjarstvo

Rešeto je suhorobarski izdelek, najbolj značilen za Ribnico, saj jih drugje skorajda niso izdelovali. Za izdelavo rešet je potrebno specifično znanje. Poleg reta ali rajte spadajo sem raznovrstna rešeta: glavineki, bikovska, vinska, fižolova, furmanska, lanena…Rešeto ponavadi niso izdelali do konca doma, ampak si je rešetar ločeno naložil obode in podne ter iz njih sproti izdeloval rešeta.

KROŠNJARSTVO – ZDOMARSTVO

Krošnjarstvo - zdomarstvo

Krošnjarstvo - zdomarstvo

Krošnjarstvo je dobilo ime po krošnjarju, ki je na ramenih, visoko nad glavo, nosil krošnjo sestavljeno iz vseh izdelkov suhe robe. Razvilo se je v 15. stoletju po izdaji košnjarskega patenta. Cesar Friderik III. je dal dovoljenje Kočevarjem in Ribničanom, da lahko tržijo svoje izdelke po tujih deželah. Razlog za to so bili neprestani turški vpadi. Da bi preprečil izseljevanje ljudi iz teh krajev ter da bi si vsaj malo opomogli od pustošenja, so dobili ta privilegij za prosto trgovanje z domačimi lesenimi izdelki, pa tudi z živino in platnom. Po izdaji patenta je postal naš krošnjar “Rib´nčan Urban, po cejl´m svet´ znan” in so ga lahko srečali povsod na Slovenskem, po Dalmaciji, na Hrvaškem, v Vojvodini, na Furlanskem, po alpskih deželah in na Nemškem. Izraz zdomar ima enak pomen kot krošnjar, le da se je pojavil sredi 19. stoletja.

Povzeto iz monografije RIBNICA SKOZI STOLETJA

LONČARSTVO

Razvoj

Lončarstvo

Lončarstvo

Lončarstvo je bilo poleg izdelovanja suhe robe dolga stoletja najpomembnejša domača obrt v Ribniški dolini. Razvilo se je v njenem južnem delu, v vaseh Dolenja vas, Prigorica, Blate, ki jim domačini pravimo tudi Lončarija. Glavni vzrok za razvoj lončarstva je bil razdrobljena zemljiška posest, ki je onemogočala, da bi se ljudje preživljali samo s kmetijstvom. Lončarstvo jim je bilo dragocen dodaten vir zaslužka. Omogočale pa so ga tudi dovolj kvalitetne zaloge gline v sami Ribniški dolini oz. v njeni najbližji okolici ( Kočevje).

Ribničani so si pridobili dovolj obsežno tržišče, saj so svojo lončenino prodajali ( v različnih obdobjih) od Bele in Suhe krajine tja do Kvarnerja, Istre, Notranjske, Primorske, vse do Furlanije.

Lončarstvo je bilo zgolj domača oz. hišna obrt, za katero je značilno, da je bila ob kmetijstvu dopolnilna dejavnost in se je odvijala v glavnem le v ozkem družinskem krogu. Znanje o lončarstvu se je dedovalo iz roda v rod.

Lončarstvo - Nosan

Lončarstvo - Nosan

Proti koncu 19. stol. se že čuti njegovo prvo nazadovanje. Vzrokov za to je več: v tej obrti ni bilo nobenega tehnološkega in oblikovnega napredka. Taka posoda ni mogla več konkurirati industrijsko izdelani, večkrat tudi cenejši posodi, pa tudi stare kmečke peči, v katerih so še kuhali v lončenih loncih, so vse bolj izpodrivali štedilniki.
Zato je zanimanje za domačo lončarsko obrt med mladimi čedalje bolj upadalo. Pred prvo svetovno vojno so se začeli ljudje iz Ribniške doline v velikem številu izseljevati v Ameriko, po vojni pa so si mnogi raje poiskali zaslužek kot žagarji ali gozdarji v bližnjih Auerspergovih gozdovih. Nekateri so se izučili tudi kakšne druge obrti.

Danes pri nas lončarijo še štirje lončarji, in sicer: Jakob Nosan in Anton Nosan v Prigorici. V Dolenji vasi pa Janez Bojc in Ana Češarek ter Janez Pogorelec kot Lončarstvo Pogorelec Češarek.

IZDELKI
Vrste lončenine ribniških lončarjev:

Različni lonci, za kuhanje in shranjevanje hrane.

  • Kozice za peko potic, kozice z nogami za peko mesa, štrukljev…
  • Latvica “latuca” ima obliko sklede, le da je bolj trebušasta ter ima na zgornjem robe še “nosek”. Rabi za shranjevanje posnetega mleka, za kislo mleko ter za topljeno mleko.
  • Kolač je model za peko potice.
  • Majolka ali vrč je posoda za vodo ali vino.
  • Sklede so med vso lončenino najbolj okrašene. V njih niso kuhali, so le postregli razno hrano, zlasti žgance.
  • Rožnik ali cvetlični lonček.
  • Vaze so v glavnem za pokopališča.
  • Pinjico ali pinjo so uporabljali za izdelovanje surovega masla.
  • Žličnik – v njem so hranili lesene žlice.
lončeni spominki

lončeni spominki

Ribniški lončarji pa so izdelovali in še izdelujejo tudi lončene igračke – spominke:

  • lončeni konjiček – piščalka (zaščitni znak lončarjev), lončena piščalka v obliki petelinčka (petelinčki, ki v “riti” piskajo), hranilnik itd.

Vir: Diplomska naloga Suha roba v življenju Ribničanov – raziskava in predlog za novo predstavitev suhorobarske dediščine, Lucija Kos Bartol, Univerza v Ljubljani,Filozofska fakulteta, oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Ljubljana 1998, stran 11

Za internet povzela Danica Čampa Marinč po diplomski nalogi Lucije Kos BartolSuha roba v življenju Ribničanov.

Klikni za ogled panorame Ribniške doline